Zjutraj me je fante peljal na Nanos. No, peljal me je do Nanosa, potem pa sva zagrizla v hrib. Po dolgem času sem šla na Nanos iz smeri Razdrto, gor po strmi in dol po položni poti. Naslednjič pa kar v obe smeri po tastrmi. Mi je bolj všeč. Malo hoje, malo plezanja. Samo plešo sovražim iz srca. Ko si pod vrhom, že utrujen od prehojene poti in že vidiš anteno, se potem po pleši vlečeš še 15 min. Arrrgh!

Več kot pol poti navzgor me je bolel želodec. Ko imaš rano na želodcu, ne boli kar tako. Odsvetovali so mi hrano pred aktivnostjo, zato sem šla hodit tešča. Tudi to ni bila najboljša ideja. O kondicji pa ne bom razglabljala. Že 3 mesece zaradi želodca ne počnem nič, tako da zame ni bil ravno nedeljski sprehod. Vse te težave pri rosnih dvaindvajsetih, AH

Ljudje smo zanimiva vrsta. Pod Nanosom so naredili pakririšča, oddaljena 100m od začetka poti, ljudje pa še vedno puščajo avtomobile ob cesti, tik ob poti na Nanos. Kje je logika? Itak prideš tja hodit, a je potem problem narediti še tistih par korakov?