Nad namiznimi igrami sem skoraj obupala. Fant jih igra več ali manj za moje veselje, ostali pa tudi. Če sploh. Obožujem star, jugoslovanski Monopoli. Z Jahorino ter Bledom in Bohinjem (če dobim oba, je moja sreča popolna ). Spomnim se, kako smo ga igrali že takrat, ko še nisem ločila med 1000 in 10000 in tako parkrat plačala 10x pleveliko kazen za ‘pijan v službi’

Takoj za Monopolijem je Risk, nad katerim sem se navdušila nekaj let nazaj na morju v Puli. Tisti zemljevid sveta je sicer obupen (Ukrajina največja država na svetu?!), ampak jim odpustim Risk je tako super in kul, da so se z njim ukvarjali v Seinfeld-u, Lost-u, ob pazljivem poslušanju pa skupaj z Monopolijem ne uide tudi ljubitelem R.E.M. v Man on the Moon.

Poleg teh dveh velja omeniti še Memo (precej stara igra z ugibanjem barvnega zaporedja žebljičkov), klasiko Človek ne jezi sein seveda kaaaarte. Najboljše so italijanske! Preživim pa tudi Enko in poker, ki ga igram bolj na blef. Verjetno bi bilo kar težko najti igro, ki je v drobri družbi nebi hotela igrati. Igre so – samo še družbo najdem

Ko bo družba pa sprobam še Naseljence otoka Catan